»V Mestnem gledališču ljubljanskem sem prebil dolgih 20 let ... Čas, ki sem ga prebil v gledališču, je oplodil moje poznejše delo likovnega teoretika, ker je z gledališke strani likovne probleme postavil v luč čiste prostorske izkušnje. Tam sem se zavedel, da je letva, obešena skozi odrski prostor, samo ena od možnih podob abstraktnega likovnega pojma linije, da prostor gradimo z odnosi ploskev, barv, luči in oblik.«
»Teatru sem, končno, dolžan zahvalo za svoje osebno zorenje ... Zato se tega časa s hvaležnostjo spominjam. Kljub temu pa mislim, da je bilo 20 let gledališča preveč. Teater živi v času, nove generacije gledalcev zahtevajo nove gledališke delavce, ki lahko na nov in primeren način odgovorijo njihovim zahtevam in potrebam. Posameznik se v svojem življenju le težko stalno prilagaja tem spreminjajočim se zahtevam živega gledališča, zato lahko postane cokla njegovega razvoja.«
